Posts in category: Utrinki

V četrtek, 28.10. 2021 smo se pohodniki planinske sekcije društva invalidov še zadnjič zapodili v hribe, da bi si napolnili pljuča in dušo. Uspelo nam je.

Ob zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali pred tržnico in g. Kajič nas je z nasmeškom na ustih 

povabil na mali avtobus. Med živahnim klepetom smo bili mimogrede v Preddvoru. Vso pot nas je spremljala gosta megla, ki se je še bolj zgostila v ljubljanski kotlini in se nadaljevala še naprej proti Kranju.

Kar naenkrat pa se je pokazalo sonce, nam pomežiknilo, češ kar korajžno na pot!

Parkirali smo v Preddvoru pri domu starejših občanov in se pripravili za hojo.

Molče smo se zagrizli navkreber po bližnjici in samo globoko dihali. Prvi postanek je bil v senčnici Josipine Urbančič-Turnograjske-romantične pesnice, ki je žal prehitro umrla, da bi lahko pokazala vse, kar je skrivala v svojem srcu.

Mi pa smo se z vso vnemo pognali naprej . Skrbna vodička je vsakega posebej povprašala po počutju in nas opogumljala s svojim zgledom. Po slabih 2 urah smo dosegli cilj – 964 m visoko nas je pozdravila bela cerkvica sv. Jakoba kot golobica, ki je široko razprla svoja krila, da bi lahko vanje skrila vsa  piščeta in poleg nje prijazen planinski dom sv. Jakoba. Narava se je bohotila  z jesenskimi zlatorumenimi in rdečimi barvami…. Kakšna krasota na tako malem koščku zemlje! Kakšen raj!

Po  uri počitka smo jo veselo ubrali nazaj v dolino, polni novih moči in srečni, da smo dosegli svoj cilj, kajti splačalo se je potruditi.

V dolini smo se malo posedli ob jezeru Črnava, ki je v spokojnem miru v sebi kot ogledalo odsevalo lepoto okoliških gora, po gladini pa so brezskrbno plavali labodi. V ozadju Storžič, Zaplata, na sredini pod gozdom Hudičev Boršt, človek onemi v toliki lepoti hkrati.

Za ta nepozabni dan gre zahvala naši vodički za skrbno pripravljen pohod kakor tudi šoferju za srečno vožnjo. 

Zapisala: Heda Lamovšek

Foto: Peter Lamovšek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

« ‹ of 2 › »

V deževnem sobotnem jutru sta se dva avtobusa uka željnih invalidov odpravilo na raziskovanje po Beli krajini. Vreme je bilo ravno prav čemerno za dremuckanje na avtobusu. Vožnja je bila dolga, komaj smo začeli postajati glasnejši, pa se je pokazalo sonce, pregnalo oblake in posušilo zadnje kaplje dežja.

Peljali smo se čez Šmartno,  Bogenšperk proti Novemu mestu. Naš cilj je bil osvojiti spričevalo za opravljeni prvi razred v OŠ Brihtna glava v Metliki. Tovarišica učiteljica je bila res čisto ta-prava, kakor v letu 1951, tudi razred je bil originalno opremljen.

Med poukom je bilo zelo napeto, še preveč pameten nisi smel biti, kar ti je znalo celo škodovati. No, precej zabave in smeha je bilo. Žal razreda niso vsi izdelali, ker so se tovarišici nekateri tako “dopadli”, da bodo morali priti še enkrat.

V vasi Otok pri Metliki smo se malo zadržali na travniku, kjer je stalo veliko letalo iz 2. svetovne vojne. Vojaška različica letala DC-3, ki še normalno deluje. Med drugo svetovno vojno so iz Bele krajine, ki je bila osvobojeno ozemlje, Angleži in Američani vozili ranjence v zavezniške bolnišnice v Italijo in partizanom pošiljali orožje in drug material.

Česar smo se naučili v šoli, so nam v pokušino ponudili na Turistični kmetiji Jakljevič za kosilo. Le-ti se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom in turizmom, kjer želijo vsakemu obiskovalcu pokazati svojo enovitost. Odlično in okusno kosilo, h kateremu je seveda spadala tudi metliška črnina, nam je pognalo kri po žilah in razvezalo jezike.

Obiskali smo tudi muzej v mestnem gradu, kjer nam je vodička živo prikazala posebnosti  

Bele krajine, dela njihovih prednikov, na kar so zelo ponosni in kar želijo posredovati svojim otrokom.

Veliko lepega smo doživeli, videli in slišali, tako da vsega res ne moreš zaobjeti z enim obiskom.

Želim si, da bi bili vsi Slovenci tako ponosni na svoj kraj, na svoje prednike in njihove običaje kakor ti kleni Belokranjci.

Zapisala: Hedvika Lamovšek

Foto: Dušan Rotar

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V društvu smo se dogovarjali, kaj lahko nudimo našim članom. Predlog je bil kostanjev piknik. Bali smo se, da bomo spet zaprti, preden ga organiziramo. Vendar nam je uspelo. Poverjeniki so šli na teren, popisali kdo bi šel in rezultat je bil skoraj 80 oseb. Tako je bilo potrebno naročiti dva avtobusa. Toda kam? Ker iz lastnih izkušenj vemo, da znata naša Marija Čop in njen sin Lojze to izpeljati v špico, smo se odločili za Podkum, Gostišče Pr’Čop.

V soboto 16. oktobra 2021 smo se z dvema avtobusoma odpeljali na Podkum. Tu nas je pričakala dobrodošlica, domače pecivo in obilo »kačje sline«. Nato smo se posedli po dvorani, kjer sta nas pozdravila predsednik društva g. Rajko Žagar in Lojze Čop, glavni šef. Takoj je sledila hitra postrežba. Več vrst juhe, nato glavna jed, ker smo v zimskem času, krvavice, jetrne, repa in ostalo. Nato pa še sladica. S seboj smo imeli kostanj, treba ga je bilo speči. Odšli smo ven, ga rezali in pripravili za peko.

Ker je bilo lepo vreme, je večina bila zunaj in uživala na soncu. Kostanj se je pekel, vzdušje je bilo imenitno, slišala se je pesem in vse je bilo super.

Toda vsega lepega je enkrat konec. Treba se je bilo odpraviti v dolino. Tudi v avtobusu je bilo slišati, da bi radi videli čim več takih srečanj. To bomo tudi upoštevali.

Ker sem že na koncu tega poročila, bi končal z besedami zahvale našemu predsedniku Rajku Žagarju za dobro organizacijo piknika, gostišču Pr’Čop za odlično postrežbo in ne nazadnje Avtoprevozništvu Kajič za varno vožnjo na Podkum in nazaj v Hrastnik.

Zapisal: A. Žibert

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako kot že vrsto let (razen lani zaradi corona virusa) smo se člani planinske sekcije društva invalidov Hrastnik v soboto 16. oktobra podali na Kal.

Zbrali smo se pri Delavski hranilnici in pot nadaljevali preko Blat, kamnoloma, na Klobuk in potem na Kal. Tempo nam je postavljala Heda. Hodili smo počasi, vendar smo kar pridno premagovali dokaj strmo pot. Druga skupina je pot pričela na Dolu in jo nadaljevala po označenih planinskih poteh.

Nekateri  člani so prišli sami, delno manjši del poti z avtomobili, preostanek poti pa peš.

Ob 11.00 uri se nas je na planini na Kalu zbralo 12 članov, torej vsi, ki so se prijavili na kostanjev piknik.

Na Kalu smo najprej občudovali novitete na planinskem domu in njegovi okolici. Člani PD Hrastnik namreč  dokončujejo dela, ki so jih opravili na podlagi javnega razpisa iz evropskih sredstev. Ogromno dela je bilo vloženo v stanje v katerem se sedaj nahaja dom.

Planinci so nam ponudili pečenj kostanj, ostale dobrote smo si kupili sami. Veliko obiskovalcev na pikniku, lepo vreme in prijeten ambient pred domom je bil več kot dober razlog, da smo bili zadovoljni in razigrani.

Bil je tudi čas, da smo se dogovorili za zadnji izlet v letošnjem letu in sicer 28.10.2021 na planinski dom Svetega Jakoba nad Preddvorom. Upajmo le, da ne bo dežja, proti hladu se bomo pa že zaščitili.

Ob 14.00 smo se razgubili po planini in se nekateri zopet peš, drugi pa z avtomobili še v lepem soncu podali proti domu.

Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Foto: Peter Lamovšek, Nataša Simončič

Nekaj utrinkov iz letovanja naših članov v Dolenjskih Toplicah od 3.  do 8.  oktobra 2021.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V petek 1. oktobra 2021 smo organizirali kopalni dan v kopališču Terme 3000 Moravske Toplice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Celo leto smo članice DI Hrastnik sekcije ročnih del Sončnice pridno ustvarjale iz materialov, ki so nam bili na voljo, so nam bili podarjeni oziroma smo jih kupile s pomočjo društva. Kljub temu, da se nekaj mesecev nismo smele družiti zaradi COVID 19, smo ostale v stikih in ta čas ustvarjale doma. Od 13. – 18. septembra 2021 smo pripravile razstavo v galeriji Delavskega doma Hrastnik in v gasilskem domu Dol pri Hrastniku.

Zapisala: Alenka Glinšek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V ponedeljek 13. 9. 2021 je bila otvoritev razstave ročnih del Sončnic. Za to razstavo smo celo leto  zelo garale. V času, ko se zaradi korone nismo smele dobivati v prostorih društva, smo se slišale po telefonu in se dogovarjale, kaj lahko katera naredi doma. Težko je bilo priti do materiala, pa smo z mnogo optimizma in dobre volje premagale tudi to oviro. Vse to z mislijo, da nam bo uspelo nekje v vmesnem času vseh prepovedi pripraviti razstavo za Vas, člane društva invalidov in za ostale Hrastničane. Ni besed,s katerimi bi Sončnice lahko opisale razočaranje ob otvoritvi. Nekje 700 nas je invalidov,pa se je otvoritve udeležila ENA sama članica. Pevci moškega pevskega zbora so kljub temu izvedli program, brezplačno, v svojem prostem času, čas pa so si vzeli tudi direktor Doma starejših gospod Kopušar, podžupanja gospa Šergan, podžupan gospod Majcen, predsednica Društva upokojencev Hrastnik gospa Branka Roglič in pa naš predsednik, gospod Žagar, ki so nam namenili nekaj vzpodbudnih besed. Dragi moji sotrpini, ne morete samo jemati in zahtevati, lepo bi bilo, če bi kdaj tudi kaj dali, pa čeprav le pohvalo, stisk roke ali kakšno besedo, le tako, za lepši dan. Sončnice smo dale od sebe vse in še več. Za konec pa še ena hrastniška. VESTE KAJ, SOLIT SE PEJTE!!!

Zapisala: Alenka Glinšek

V soboto 28. avgusta 2021 v Sevnici, Osnovni šoli Sava Kladnika potekalo območno tekmovanje invalidov v šahu – ekipno.

Ekipa je štela 4 šahiste, sodelovali pa so naslednje ekipe iz DI Zagorje, DI Ribnica, DI Ljubljana, DI Domžale, DI Krško, DI Črnomelj, DI Hrastnik in DI Sevnica. Igrali smo 7 kol po 10 minut, prve tri ekipe pa so si zagotovile igranje na državnem prvenstvu v šahu, ki bo 20.11.2021.

V zelo močni konkurenci so nastopili tudi naši člani DI Hrastnik v sestavi: Laznik Milan, Rižnar Boris, Vrečar Viljem in Dvornik Blaž, kateri so kot debitanti na tovrstnih tekmovanjih presenetili in za las ostali brez medalje, delili smo četrto mesto z šahisti iz DI Domžale.

Največ so pokazali šahisti iz DI Krško kateri so zasluženo zmagali, drugo mesto so osvojili  člani  iz DI Zagorje, tretje mesto pa so zasedli člani iz DI Črnomelj.

Zapisal: Blaž Dvornik