V deževnem sobotnem jutru sta se dva avtobusa uka željnih invalidov odpravilo na raziskovanje po Beli krajini. Vreme je bilo ravno prav čemerno za dremuckanje na avtobusu. Vožnja je bila dolga, komaj smo začeli postajati glasnejši, pa se je pokazalo sonce, pregnalo oblake in posušilo zadnje kaplje dežja.
Peljali smo se čez Šmartno, Bogenšperk proti Novemu mestu. Naš cilj je bil osvojiti spričevalo za opravljeni prvi razred v OŠ Brihtna glava v Metliki. Tovarišica učiteljica je bila res čisto ta-prava, kakor v letu 1951, tudi razred je bil originalno opremljen.
Med poukom je bilo zelo napeto, še preveč pameten nisi smel biti, kar ti je znalo celo škodovati. No, precej zabave in smeha je bilo. Žal razreda niso vsi izdelali, ker so se tovarišici nekateri tako “dopadli”, da bodo morali priti še enkrat.
V vasi Otok pri Metliki smo se malo zadržali na travniku, kjer je stalo veliko letalo iz 2. svetovne vojne. Vojaška različica letala DC-3, ki še normalno deluje. Med drugo svetovno vojno so iz Bele krajine, ki je bila osvobojeno ozemlje, Angleži in Američani vozili ranjence v zavezniške bolnišnice v Italijo in partizanom pošiljali orožje in drug material.
Česar smo se naučili v šoli, so nam v pokušino ponudili na Turistični kmetiji Jakljevič za kosilo. Le-ti se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom in turizmom, kjer želijo vsakemu obiskovalcu pokazati svojo enovitost. Odlično in okusno kosilo, h kateremu je seveda spadala tudi metliška črnina, nam je pognalo kri po žilah in razvezalo jezike.
Obiskali smo tudi muzej v mestnem gradu, kjer nam je vodička živo prikazala posebnosti
Bele krajine, dela njihovih prednikov, na kar so zelo ponosni in kar želijo posredovati svojim otrokom.
Veliko lepega smo doživeli, videli in slišali, tako da vsega res ne moreš zaobjeti z enim obiskom.
Želim si, da bi bili vsi Slovenci tako ponosni na svoj kraj, na svoje prednike in njihove običaje kakor ti kleni Belokranjci.
Zapisala: Hedvika Lamovšek
Foto: Dušan Rotar