Že vrsto let DI Hrastnik organizira dvodnevno kopanje težje invalidnih članic in članov našega društva, tako se nam je posrečilo izpeljati zastavljeni program tudi letos za razliko od lanskega leta, ko je odpadel zaradi ukrepov z strani vlade RS o COVID – 19.
Po predlogih poverjenikov in Socialne komisije smo poslali preko 40 vabil našim težjim invalidom, a žal smo prejeli samo 25 prijav, kar pa tudi ni zanemarljivo. Za organiziran prevoz je poskrbelo avtoprevozništvo Kajič d.o.o in se mu zahvaljujem za opravljen prevoz.
Bistvo pa je, da so se naše članice in člani dobro počutili in bili zadovoljni, kar se je dalo razbrati iz njihovih zadovoljnih obrazov in želji, da se ta del programa nadaljuje še v prihodnje.
Zahvala pa gre tudi spremljevalcem Gustiju, Vojki, Veri in Alenki, ki so se po prvem dnevu malo izmenjali zaradi obveznosti nekaterih in varno poskrbeli za naše udeležence, tako da ni bilo nobenih težav.
Petek, 11. 06. 2021 ob 17.uri v Knjižnici ANTONA SOVRETA Hrastnik
Že tradicionalno naše Društvo invalidov Hrastnik organizira predavanja z našim že kar prijateljem dr. Ladislavom Golouhom, vsako leto na različne teme. Tudi letos smo ga povabili, da nam predstavi letos še kako aktualno temo o bolezni Covid -19 in o zaščiti pred njo. Vse skupaj se je dogajalo v knjižnici Antona Sovreta Hrastnik od 17:20 ure pa do 18:50 ure. Predavanje je bilo zanimivo in marsikaj smo izvedeli o zaščiti proti tej kruti in zahrbtni bolezni. Predavanja se je udeležilo 25 naših članic in članov DI Hrastnik.
V petek 28. maja 2021, po sedmih mesecih smo se planinci Društva invalidov Hrastnik spet podali na naš izlet. Za majski izlet smo si izbrali Boč. Boč je med zadnjimi vrhovi v Karavankah preden le te preidejo prek Donačke gore in Maclja v Panonsko nižino. Boč ima dva približno enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le pet minut hoje. Na enem so oddajniki in vojska, na drugem za planince dostopnem vrhu pa 20m visok razgledni stolp, s katerega se nam odpre lep razgled po večjem delu vzhodne Slovenije. No, in prav na ta razgledni stolp se nas je podalo 22 planincev. Na vrh stolpa se sicer nismo povzpeli vsi, na hrib, ki je visok 978 m pa vsi. Iz razglednega stolpa smo opazovali slovensko pokrajino, ugotavljali katere kraje pod nami vidimo in katero hribovje se razprostira na obronku našega pogleda. Res zanimivo in lepo.
Do planinskega doma na Boču na višini 698 m smo se pripeljali z udobnim avtobusom. Tu smo popili jutranjo kavico in se že pognali v breg. Pot je markirana in označena, do vrha smo rabili dobro uro. Pot poteka večino po gozdu, v vročem dnevu je to pravo olajšanje. Ta dan, ko smo mi hodili, je bilo sicer suho vreme, rahlo oblačno, pot pa vsa razmočena od prejšnjega dne, ko so bili nalivi po celi Sloveniji. Previdno smo hodili saj je bila pot blatna in spolzka. Nazaj smo hodili še previdneje, pa je kljub temu enemu pohodniku zdrsnilo, vendar brez posledic.
Ko smo se vrnili Z Boča, se je pri planinski koči kuhal golaž in cvrli ocvirki. Vsak si je lahko privoščil nekaj za svoj želodec.
Pot smo nadaljevali proti kraju Rogatec. Tu smo se dogovorili za ogled muzeja na prostem. Muzej nudi ogled 13 različnih objektov na prostem, ki ohranjajo ljudsko stavbno dediščino Obsotelja iz časa od 19. do sredine 20. stoletja. Res zanimivo. Ženskam nam je bila najbolj zanimiva hiša Trgovina z mešanim blagom. Obudila nam je spomine na našo »filijalo«.
Vsak od nas je našel kakšen objekt, ki ga je spominjal na mladost.
V muzeju pri Viničarski hiši smo si privoščili še zadnjo kavo in odhiteli proti domu.
Bilo je lepo. Vabljeni na planinski izlet v juniju na Zelenico.
V soboto 22. maja 2021 je v gostišču Balkovec v Malem Nerajcu 3, KS Dragatuš občina Črnomelj, potekalo območno tekmovanje invalidov v šahu – posamezno v moški konkurenci ZDIS -a.
Prijavljenih je bilo 28 šahistov iz devetih DI, igrali smo devet kol po 10 minut, kjer so se striktno upoštevala navodila NIJZ – ja, (pri prijavi obvezno pokazati dokumente o preboleli bolezni COVID19, kartonček cepljenja ali negativen hitri test, to je bil pogoj, da si lahko nastopil na tekmovanju v šahu). Po vsaki odigrani partiji smo zapustili prostor, da je sodnik razkužil šahovske figure in prezračil prostor, obvezno je bilo nošenje mask ter razkuževanje rok).Tekmovanja sta se udeležila tudi naša dva člana DI Hrastnik ( Dvornik Blaž in Laznik Milan), ki sta se uvrstila v zlato sredino.
Najboljših pet posameznikov se je uvrstilo na državno prvenstvo v šahu, ki bo pri nas v Hrastniku, v Gostišču Zasavski Gurman na Dolu pri Hrastniku.
V soboto 15. maja 2021 je potekalo območno tekmovanje invalidov – ekipno v balinanju. Ženske so tekmovale na balinišču AMD Trbovlje – Neža.
V ženski konkurenci so bile prijavljene le tri ekipe. Strah pred COVID 19 je še vedno zelo prisoten kljub temu, da se organizatorji trudijo po najboljših močeh, da upoštevajo navodila NIJZ-ja ter da tekmovanje poteka dokaj normalno in predvsem varno. Ekipa DI Hrastnik v sestavi: Bajda Vikica, Majda Korbar, Spahič Tehvida in Centrih Jožica so osvojile tretje mesto, druge so bile predstavnice MDI Litija – Šmartno, prvo mesto pa so osvojile predstavnice DI Trbovlje in si prislužile uvrstitev na državno prvenstvo v balinanju.
V moški konkurenci je bilo prijavljenih 6 ekip med katerimi so bili tudi predstavniki DI Hrastnik, kateri pa so tekmovali na balinišču Buldog Trbovlje – Neža. Ekipa DI Hrastnik v postavi Blaž Dvornik, Brajer Božo, Boris Rižnar, Žagar Rajko in Plaznik Vekoslav je osvojila peto mesto.
Najboljši v moški konkurenci so bili predstavniki MDI Litija – Šmartno in se zasluženo uvrstili na državno prvenstvo, na drugo mesto so se uvrstili DI Črnomelj, na tretje mesto DI Trbovlje, na četrto DI Sevnica, na peto mesto DI Hrastnik in na šesto mesto DI Metlika.
Že dolgo časa sem si želela skočiti s padalom, a sem mislila, da je to zaradi mojega življenja z infuzijo ta želja neuresničljiva. Pa sem se zmotila. Ker sem dolgo časa o tem tudi govorila, so me domači po posvetu z zdravnico prijavili v oddajo Dan najlepših sanj, kjer so meni in mojemu bratu podarili bon za skok v tandemu. A vedno, ko smo določili datum skoka, sem zbolela in sem morala na zdravljenje v bolnišnico. Od snemanja oddaje pa do tistega čudovitega dne je minilo skoraj dve leti. A vseeno sem ga dočakala.
Dan pred skokom sem opravila redni zdravniški pregled, da so preverili, če sem tudi fizično pripravljena na skok in ker je bilo vse kot mora biti, smo se naslednji dan odpravili proti Portorožu. Ker je bilo lepo vreme, smo se z družino odpravili prej, da smo se namočili v morju, potem pa smo se malo pred 18. uro na aerodromu dobili še z mojo zdravnico, ki se je na lastne oči prepričala, da sem tako kot moram biti.
Najprej sem morala podpisati dokument o prevzemu odgovornosti, nato pa se je začelo. Priti sem morala športno oblečena, saj sem čez oblekla padalsko opravo, inštruktorica pa me je poučila, kako se obnašati v zraku. Po inštrukcijah sem spoznala še svojega »tandemca« Tomaža, padalca, na katerega sem bila varno pripeta ves čas skoka in je upravljal padalo.
Pa je bil čas, da skočimo na letalo. Približno 10 minut smo leteli, da smo prišli na pravo višino, saj smo skočili s 4200 metrov. V tem času sem si ogledovala našo prelepo obalo, s Tomažem pa sva šla še enkrat čez vsa navodila. Joj, kako me je držal adrenalin. Višje kot smo bili, bolj neučakana sem postajala in si želela skočiti. Pa je prišlo tudi to na vrsto.
V avionu nas je bilo 6, (dva, ki sta skočila samostojno, moj brat in njegov »tandemc« ter jaz in Tomaž), midva s Tomažem sva skočila zadnja. Usedla sva se na rob aviona, Tomaž se je vrgel naprej in padla sva v globino. V prostem padu sva s hitrostjo 200 km/h padala približno 1 minuto, nato pa se je odprlo padalo. Lahko rečem, da je bil to najboljši trenutek v mojem življenju, saj sem prvič občutila čisto svobodo. Razgled je bil prečudovit, ostala sem brez besed. Po določenem času mi je Tomaž prepustil vodenje padala in rekel: »zdaj se pa znajdi«. Naredila sva nekaj lupingov, še malo letela nad obalo, potem pa sva počasi pristala na travi. Bilo je čudovito, saj smo ujeli sončni zahod.
To so nepozabni trenutki, ki lepšajo življenje. To je bil res moj »Dan najlepših sanj«. Še enkrat najlepša hvala vsem, ki so mi pomagali do uresničitve moje velike želje, pa tudi Tomažu Hrastu iz Prostipad.si za najbolj noro izkušnjo.
Spoštovane, spoštovani, dovolite, da vas najprej lepo pozdravim v svojem imenu in v imenu Društva invalidov Hrastnik in vam zaželim, da bi se v času našega druženja, ki je zaradi aktualnih razmer drugačno, kot bi sicer bilo, počutili kar se da lepo. Druženje, kakršnega smo bili vajeni do sedaj, nam je vsem veliko pomenilo, saj je osebni stik med nami še kako pomemben. Na žalost tega v tej situaciji ne moremo zagotoviti, zato bomo danes na drugačen način počastili Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, ki je posvečen največjemu našemu pesniku, doktorju Francetu Prešernu, prav gotovo sinonimu za slovensko kulturo.
O Francetu Prešernu je bilo že veliko napisanega in povedanega, vendar mi kljub temu dovolite, da na kratko povzamem delček njegovega življenjepisa in njegove ustvarjalnosti.
Verjamem, da je vsem poznana njegova nesrečna, neuslišana ljubezen do Primičeve Julije, kar je pri njemu pustilo neizbrisen pečat. Prav to in pa prezgodnji smrti njegovih najboljših prijateljev ter zavrnitev prošenj za samostojno advokaturo, se je posledično v veliki meri odražalo v njegovih pesnitvah, predvsem pa v njegovem drugem pesniškem obdobju.
Njegov opus obsega tri časovna obdobja:
mladostno obdobje od 1824 do 1828, obdobje, ko v njegovih delih prevladujejo lahkotnost, zbadljivost, ljubezen. Iz tega obdobja so najbolj poznana dela: Povodni mož, Dekletam, Zvezdogledam,
zrelo pesniško obdobje od 1828 do 1840, ki ga zaznamujejo osebne tragedije, izguba prijateljev, nesrečna, neuslišana ljubezen. Najbolj znana dela iz tega obdobja so: Slovo od mladosti, Soneti nesreče, Sonetni venec, Krst pri Savici, Glosa, Turjaška Rozamunda in
pozno obdobje po letu 1840, ko se vrne k preprostejšim pesniškim oblikam. Dela iz tega obdobja: Nezakonska mati, Neiztrohnjeno srce, Zdravljica.
Pa vendar je Prešeren kljub vsem silnim problemom, ki jih je imel v svojem življenju, znal biti družaben, zabaven, skratka bil je človek. Zato se marsikomu ob gledanju vsakoletnih državnih proslav ob kulturnem prazniku vsiljuje vprašanje, zakaj so te prireditve tako neživljenjske, scenariji tako dolgočasni, nastopajoči pa tako resni. In ob gledanju teh proslav človek hočeš nočeš dobi občutek, da je bil Prešeren en resnično zamorjen tip in da je ta kultura eno samo jamranje in ena sama žalost, tako kot v tisti ljudski pesmi »Sijaj, sijaj sončece, oj soncerumeno! – kako bom pa sijalo, k’sem vedno žalostno.« Ali smo to res mi? Ali je to res Prešeren? Mi smo vendar veseli ljudje, znamo se družiti, prijateljevati, si pomagati, peti, plesati. Saj smo vendar prijazni, gostoljubni in delovni ljudje. Skozi svojo tisočletno zgodovino smo doživljali mrke in poraze, tepli so nas, iztrebljali, zanikali, poniževali, a smo, trdoživi, kot smo, vedno vstali iz mraka in pepela ter obstali do današnjih dni.
Zaradi kulture smo obstali, zaradi kulture smo preživeli. Ohranili smo svoj jezik, identiteto in svoj prostor pod soncem. Če bi samo jamrali in se jokali, ne bi obstali, tako pa smo znali tudi vriskati in se smejati, znali smo uživati v življenju.
In tudi sedanja situacija, zaradi katere mnogih naših aktivnosti ni mogoče udejaniti, nam tega duha ne bo vzela. Ostali bomo takšni kot smo, veseli, iskreni, ustvarjalni, čeprav bo verjetno potrebno kar nekaj časa in potrpljenja, da se bodo stvari vrnile v stare tirnice.
Datum Prešernove smrti smo že leta 1945 uradno določili za slovenski kulturni praznik. Marsikdo se je v teh šestinsedemdesetih letih, ki so pretekla od takrat, vprašal, zakaj neki 8. februar, dan Prešernove smrti, ne pa 3. december, dan njegovega rojstva. Del odgovora je seveda v tem, da je Prešeren šele po smrti, tistega 8.2.1849 v Kranju postal to, za kar ga imamo danes, za največjega slovenskega pesnika, nedvomnega genija in sinonim za slovensko kulturo. Za časa življenja pa mu ni bilo prav nič z rožicami postlano; kot svobodomiseln človek je bil preganjan, kot pesnik nerazumljen in podcenjen in ni slučajno kot moto k svoji Glosi pred več kot 170-imi leti zapisal grenko spoznanje: »Slep je kdor se s petjem ukvarja,/ Kranjec moj mu osle kaže,/ pevcu vedno sreča laže,/ on živi, umrje brez d’narja.«
Prešeren je z zgornjimi vrsticami slikovito opisal usodo kulturnih ustvarjalcev takratne dobe in tudi svojo osebno usodo. Svoje ustvarjanje je dojemal kot notranjo potrebo in poslanstvo, obema vzgiboma pa je podredil svojo poklicno kariero, zato se je je težko prebijal skozi življenje. Danes bi lahko rekli, da je vrsto let životaril kot prekarni delavec, volonterski uradnik v državni upravi in skromni odvetniški pripravnik v odvetniški pisarni. Kljub vsem stiskam pa plamen njegove ljubezni do kulturnega ustvarjanja ni pojemal, prav nasprotno, zdi se, da je svoj ustvarjalni genij preko preizkušenj še bolj utrdil v svojem poslanstvu.
Dolga leta smo Prešernov dan praznovali tako, kot ga ne bi smeli: kot dan žalosti, ne pa veselja, kot obletnico smrti, ne pa kot praznik življenja. Ob 200 letnici Prešernovega rojstva leta 2000 pa smo se končno zdrznili in zamislili. Začeli smo spreminjati svoj odnos do 8. februarja, obenem pa začeli poudarjati tudi 3. december, Prešernov rojstni dan. Poimenovali smo ga »Ta veseli dan kulture« in na ta dan vsem na široko odprli vrata v vse kulturne ustanove.
Ko je govora o kulturi, je potrebno vedeti, kaj kultura pravzaprav je. Po definiciji je kultura način življenja pripadnikov neke družbe, torej celotno področje navad, prepričanj, jezika, vzorcev vedenja, znanja, materialnih dobrin, ki jih je proizvedel človek in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Torej kultura ni le upodabljajoča umetnost, poezija, literatura, ples, gledališče, opera, muzej, kultura je precej več, je širok spekter vsega, kar človek ustvarja in prenaša na poznejše rodove.
Dejstvo je, da ne moremo biti vsi po vrsti umetniki, slikarji, plesalci, pesniki, glasbeniki, za to je potreben talent, pravi talenti pa so zelo redki. Vsi brez izjeme pa smo lahko in moramo biti ljudje. Ljudje v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Kajti kultura je plemenitost duha in dobrota srca, zato je po naravni logiki dober človek kulturen ter obratno, kulturen človek je v osnovi dober človek.
Živimo v času, ko pozitivne človeške vrednote izgubljajo boj z vse bolj agresivno brezobzirnostjo kapitala in brezčutnostjo, čedalje manj je empatije, ljudje si postajajo vse bolj tuji, vse bolj jim je mar le za lastne interese. Grozi nam nevarnost, da se zaradi strankarskih interesov in interesov posameznikov spremo še bolj kot smo že. Temu največ pripomorejo strankarske razprtije, katerim priča smo ob spremljanju razprav iz »hrama demokracije«. Iz poslanskih klopi poslušamo razprave, ki so svetlobna leta oddaljena od kulturnega komuniciranja, kar pa samo še poglablja razdor med ljudmi. Prisotna je vse večja želja po še večjem razkolu, kar pa ima lahko nepopravljive posledice za narod, kakršen je slovenski. Ne bi se smeli pustiti, da nas sprejo zaradi njihovih želja po totalni prevladi, kjer bi bili oni absolutni gospodarji, vsi ostali pa le hlapci brez pravic, ki smo jih že imeli. In ne pozabimo, da smo najprej Slovenci in šele nato Evropejci. Ne pozabimo tega, da smo najprej ljudje in šele nato delavci, kmetje, zdravniki, javni uslužbenci, karkoli je že kdo. Najprej smo ljudje in tudi na koncu nismo nič več kot to. Zatorej, bodimo enotni, bodimo ponosni na svoj jezik, na svojo kulturo in na svojo državo, pa čeprav se nam včasih zazdi, da zna biti do nas, navadnih državljanov, kar precej neprijazna.
Naj bo torej Prešernov dan slovenski kulturni praznik, praznik dobrih ljudi, praznik veselja, praznik življenja. Naj bo lep spomin na preteklost in naj bo vera v prihodnost.
Na koncu vas pozivam, da vsak zase počasti spomin na našega največjega pesnika in njemu v čast ter v počastitev slovenskega kulturnega praznika prebere ali zapoje kitico, dve ali pa celo pesem iz njegove bogate zapuščine. Jaz bom prebrala meni najljubšo kitico naše himne, ki ponazarja, kako pomembna sta mir in razumevanje med ljudmi:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Društvo invalidov Hrastnik je ob koncu leta pripravil božično novoletno obdaritev težjih invalidov. Vsakemu od nas, še posebej pa starejšim in bolnim obisk, topel stisk roke in želja, da bi bili zdravi v novem letu, veliko pomeni. Čeprav letos zaradi COVID-19 ni bil možen osebni stik, smo vseeno pripravili darilne vrečke in jih dostavili v recepcijo Doma starejših občanov Hrastnik, Prebold in Laško. Poverjeniki pa so obiskali težje invalide na domu. V darilnih vrečkah pa so bile poleg kave, piškotov in koledarja tudi pisane , ročno pletene nogavice, katere so naredile naše članice Sekcija ročnih del Sončnice. Topel stisk roke pa je tokrat zamenjala pisana voščilnica.
V sredo 14. oktobra 2020 smo članice Sončnic obiskale razstavo ročnih del v knjižnici Sevnica. Izdelki so lepi, predvsem slike. Uporabljene so nam že poznane tehnike, zato žal kaj novega nismo spoznale. So se pa Mravljice potrudile in me smo vsaj za nekaj časa pozabile na skrbi okrog korone.
Vredno ogleda, razstava je odprta vsak dan do konca meseca oktobra po urniku knjižnice.
Zjutraj sicer hladen četrtek 8. 10. 2020 nas je kmalu razveselil s čudovitim soncem in prijetno temperaturo. Ob 8. uri zjutraj smo se zbrali na tržnici, saj je bil tokrat naš cilj dokaj blizu. Kljub temu smo naredili postanek za kavico, saj bi nam drugače kar nekaj manjkalo. V Termah Paradiso v Dobovi so nas z veseljem sprejeli. Naš predsednik Rajko je na recepciji hitro uredil vse potrebno in že smo preizkušali vodo v bazenih. Nekateri so si najprej privoščili malico, spet drugi kavico, večina pa je odplavala v zunanji bazen, obsijan s soncem. Ob 14. uri smo imeli kosilo, potem pa smo se odpravili proti domu. Da pa ne bi bili prehitro doma, smo se ustavili še v Brežicah v nakupovalnem centru, kjer smo se porazgubili po različnih trgovinah in opravili manjše nakupe. Seveda smo se v nadaljevanju poti ustavili še na kavici, da smo si izmenjali vtise in fotografije s telefonov . Kljub strogim ukrepom NIJZ-ja, ki smo jih seveda upoštevali, smo se imeli lepo in smo se dodobra napolnili s pozitivno energijo. Hvala Rajku za ves trud, da je uspel še ta kopalni dan, prevozništvu Kajič pa za super moderen, lep, čist avtobus in našega šoferja Štefana, ki nas je varno pripeljal nazaj domov.
