Spoštovane, spoštovani, dovolite, da vas najprej lepo pozdravim v svojem imenu in v imenu Društva invalidov Hrastnik in vam zaželim, da bi se v času našega druženja, ki je zaradi aktualnih razmer drugačno, kot bi sicer bilo, počutili kar se da lepo. Druženje, kakršnega smo bili vajeni do sedaj, nam je vsem veliko pomenilo, saj je osebni stik med nami še kako pomemben. Na žalost tega v tej situaciji ne moremo zagotoviti, zato bomo danes na drugačen način počastili Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, ki je posvečen največjemu našemu pesniku, doktorju Francetu Prešernu, prav gotovo sinonimu za slovensko kulturo.
O Francetu Prešernu je bilo že veliko napisanega in povedanega, vendar mi kljub temu dovolite, da na kratko povzamem delček njegovega življenjepisa in njegove ustvarjalnosti.
Verjamem, da je vsem poznana njegova nesrečna, neuslišana ljubezen do Primičeve Julije, kar je pri njemu pustilo neizbrisen pečat. Prav to in pa prezgodnji smrti njegovih najboljših prijateljev ter zavrnitev prošenj za samostojno advokaturo, se je posledično v veliki meri odražalo v njegovih pesnitvah, predvsem pa v njegovem drugem pesniškem obdobju.
Njegov opus obsega tri časovna obdobja:
- mladostno obdobje od 1824 do 1828, obdobje, ko v njegovih delih prevladujejo lahkotnost, zbadljivost, ljubezen. Iz tega obdobja so najbolj poznana dela: Povodni mož, Dekletam, Zvezdogledam,
- zrelo pesniško obdobje od 1828 do 1840, ki ga zaznamujejo osebne tragedije, izguba prijateljev, nesrečna, neuslišana ljubezen. Najbolj znana dela iz tega obdobja so: Slovo od mladosti, Soneti nesreče, Sonetni venec, Krst pri Savici, Glosa, Turjaška Rozamunda in
- pozno obdobje po letu 1840, ko se vrne k preprostejšim pesniškim oblikam. Dela iz tega obdobja: Nezakonska mati, Neiztrohnjeno srce, Zdravljica.
Pa vendar je Prešeren kljub vsem silnim problemom, ki jih je imel v svojem življenju, znal biti družaben, zabaven, skratka bil je človek. Zato se marsikomu ob gledanju vsakoletnih državnih proslav ob kulturnem prazniku vsiljuje vprašanje, zakaj so te prireditve tako neživljenjske, scenariji tako dolgočasni, nastopajoči pa tako resni. In ob gledanju teh proslav človek hočeš nočeš dobi občutek, da je bil Prešeren en resnično zamorjen tip in da je ta kultura eno samo jamranje in ena sama žalost, tako kot v tisti ljudski pesmi »Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno! – kako bom pa sijalo, k’sem vedno žalostno.« Ali smo to res mi? Ali je to res Prešeren? Mi smo vendar veseli ljudje, znamo se družiti, prijateljevati, si pomagati, peti, plesati. Saj smo vendar prijazni, gostoljubni in delovni ljudje. Skozi svojo tisočletno zgodovino smo doživljali mrke in poraze, tepli so nas, iztrebljali, zanikali, poniževali, a smo, trdoživi, kot smo, vedno vstali iz mraka in pepela ter obstali do današnjih dni.
Zaradi kulture smo obstali, zaradi kulture smo preživeli. Ohranili smo svoj jezik, identiteto in svoj prostor pod soncem. Če bi samo jamrali in se jokali, ne bi obstali, tako pa smo znali tudi vriskati in se smejati, znali smo uživati v življenju.
In tudi sedanja situacija, zaradi katere mnogih naših aktivnosti ni mogoče udejaniti, nam tega duha ne bo vzela. Ostali bomo takšni kot smo, veseli, iskreni, ustvarjalni, čeprav bo verjetno potrebno kar nekaj časa in potrpljenja, da se bodo stvari vrnile v stare tirnice.
Datum Prešernove smrti smo že leta 1945 uradno določili za slovenski kulturni praznik. Marsikdo se je v teh šestinsedemdesetih letih, ki so pretekla od takrat, vprašal, zakaj neki 8. februar, dan Prešernove smrti, ne pa 3. december, dan njegovega rojstva. Del odgovora je seveda v tem, da je Prešeren šele po smrti, tistega 8.2.1849 v Kranju postal to, za kar ga imamo danes, za največjega slovenskega pesnika, nedvomnega genija in sinonim za slovensko kulturo. Za časa življenja pa mu ni bilo prav nič z rožicami postlano; kot svobodomiseln človek je bil preganjan, kot pesnik nerazumljen in podcenjen in ni slučajno kot moto k svoji Glosi pred več kot 170-imi leti zapisal grenko spoznanje: »Slep je kdor se s petjem ukvarja,/ Kranjec moj mu osle kaže,/ pevcu vedno sreča laže,/ on živi, umrje brez d’narja.«
Prešeren je z zgornjimi vrsticami slikovito opisal usodo kulturnih ustvarjalcev takratne dobe in tudi svojo osebno usodo. Svoje ustvarjanje je dojemal kot notranjo potrebo in poslanstvo, obema vzgiboma pa je podredil svojo poklicno kariero, zato se je je težko prebijal skozi življenje. Danes bi lahko rekli, da je vrsto let životaril kot prekarni delavec, volonterski uradnik v državni upravi in skromni odvetniški pripravnik v odvetniški pisarni. Kljub vsem stiskam pa plamen njegove ljubezni do kulturnega ustvarjanja ni pojemal, prav nasprotno, zdi se, da je svoj ustvarjalni genij preko preizkušenj še bolj utrdil v svojem poslanstvu.
Dolga leta smo Prešernov dan praznovali tako, kot ga ne bi smeli: kot dan žalosti, ne pa veselja, kot obletnico smrti, ne pa kot praznik življenja. Ob 200 letnici Prešernovega rojstva leta 2000 pa smo se končno zdrznili in zamislili. Začeli smo spreminjati svoj odnos do 8. februarja, obenem pa začeli poudarjati tudi 3. december, Prešernov rojstni dan. Poimenovali smo ga »Ta veseli dan kulture« in na ta dan vsem na široko odprli vrata v vse kulturne ustanove.
Ko je govora o kulturi, je potrebno vedeti, kaj kultura pravzaprav je. Po definiciji je kultura način življenja pripadnikov neke družbe, torej celotno področje navad, prepričanj, jezika, vzorcev vedenja, znanja, materialnih dobrin, ki jih je proizvedel človek in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Torej kultura ni le upodabljajoča umetnost, poezija, literatura, ples, gledališče, opera, muzej, kultura je precej več, je širok spekter vsega, kar človek ustvarja in prenaša na poznejše rodove.
Dejstvo je, da ne moremo biti vsi po vrsti umetniki, slikarji, plesalci, pesniki, glasbeniki, za to je potreben talent, pravi talenti pa so zelo redki. Vsi brez izjeme pa smo lahko in moramo biti ljudje. Ljudje v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Kajti kultura je plemenitost duha in dobrota srca, zato je po naravni logiki dober človek kulturen ter obratno, kulturen človek je v osnovi dober človek.
Živimo v času, ko pozitivne človeške vrednote izgubljajo boj z vse bolj agresivno brezobzirnostjo kapitala in brezčutnostjo, čedalje manj je empatije, ljudje si postajajo vse bolj tuji, vse bolj jim je mar le za lastne interese. Grozi nam nevarnost, da se zaradi strankarskih interesov in interesov posameznikov spremo še bolj kot smo že. Temu največ pripomorejo strankarske razprtije, katerim priča smo ob spremljanju razprav iz »hrama demokracije«. Iz poslanskih klopi poslušamo razprave, ki so svetlobna leta oddaljena od kulturnega komuniciranja, kar pa samo še poglablja razdor med ljudmi. Prisotna je vse večja želja po še večjem razkolu, kar pa ima lahko nepopravljive posledice za narod, kakršen je slovenski. Ne bi se smeli pustiti, da nas sprejo zaradi njihovih želja po totalni prevladi, kjer bi bili oni absolutni gospodarji, vsi ostali pa le hlapci brez pravic, ki smo jih že imeli. In ne pozabimo, da smo najprej Slovenci in šele nato Evropejci. Ne pozabimo tega, da smo najprej ljudje in šele nato delavci, kmetje, zdravniki, javni uslužbenci, karkoli je že kdo. Najprej smo ljudje in tudi na koncu nismo nič več kot to. Zatorej, bodimo enotni, bodimo ponosni na svoj jezik, na svojo kulturo in na svojo državo, pa čeprav se nam včasih zazdi, da zna biti do nas, navadnih državljanov, kar precej neprijazna.
Naj bo torej Prešernov dan slovenski kulturni praznik, praznik dobrih ljudi, praznik veselja, praznik življenja. Naj bo lep spomin na preteklost in naj bo vera v prihodnost.
Na koncu vas pozivam, da vsak zase počasti spomin na našega največjega pesnika in njemu v čast ter v počastitev slovenskega kulturnega praznika prebere ali zapoje kitico, dve ali pa celo pesem iz njegove bogate zapuščine. Jaz bom prebrala meni najljubšo kitico naše himne, ki ponazarja, kako pomembna sta mir in razumevanje med ljudmi:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat’ dan,
da koder sonce hodi
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Jana Perpar