Že dolgo časa sem si želela skočiti s padalom, a sem mislila, da je to zaradi mojega življenja z infuzijo ta želja neuresničljiva. Pa sem se zmotila. Ker sem dolgo časa o tem tudi govorila, so me domači po posvetu z zdravnico prijavili v oddajo Dan najlepših sanj, kjer so meni in mojemu bratu podarili bon za skok v tandemu. A vedno, ko smo določili datum skoka, sem zbolela in sem morala na zdravljenje v bolnišnico. Od snemanja oddaje pa do tistega čudovitega dne je minilo skoraj dve leti. A vseeno sem ga dočakala.
Dan pred skokom sem opravila redni zdravniški pregled, da so preverili, če sem tudi fizično pripravljena na skok in ker je bilo vse kot mora biti, smo se naslednji dan odpravili proti Portorožu. Ker je bilo lepo vreme, smo se z družino odpravili prej, da smo se namočili v morju, potem pa smo se malo pred 18. uro na aerodromu dobili še z mojo zdravnico, ki se je na lastne oči prepričala, da sem tako kot moram biti.
Najprej sem morala podpisati dokument o prevzemu odgovornosti, nato pa se je začelo. Priti sem morala športno oblečena, saj sem čez oblekla padalsko opravo, inštruktorica pa me je poučila, kako se obnašati v zraku. Po inštrukcijah sem spoznala še svojega »tandemca« Tomaža, padalca, na katerega sem bila varno pripeta ves čas skoka in je upravljal padalo.
Pa je bil čas, da skočimo na letalo. Približno 10 minut smo leteli, da smo prišli na pravo višino, saj smo skočili s 4200 metrov. V tem času sem si ogledovala našo prelepo obalo, s Tomažem pa sva šla še enkrat čez vsa navodila. Joj, kako me je držal adrenalin. Višje kot smo bili, bolj neučakana sem postajala in si želela skočiti. Pa je prišlo tudi to na vrsto.
V avionu nas je bilo 6, (dva, ki sta skočila samostojno, moj brat in njegov »tandemc« ter jaz in Tomaž), midva s Tomažem sva skočila zadnja. Usedla sva se na rob aviona, Tomaž se je vrgel naprej in padla sva v globino. V prostem padu sva s hitrostjo 200 km/h padala približno 1 minuto, nato pa se je odprlo padalo. Lahko rečem, da je bil to najboljši trenutek v mojem življenju, saj sem prvič občutila čisto svobodo. Razgled je bil prečudovit, ostala sem brez besed. Po določenem času mi je Tomaž prepustil vodenje padala in rekel: »zdaj se pa znajdi«. Naredila sva nekaj lupingov, še malo letela nad obalo, potem pa sva počasi pristala na travi. Bilo je čudovito, saj smo ujeli sončni zahod.
To so nepozabni trenutki, ki lepšajo življenje. To je bil res moj »Dan najlepših sanj«. Še enkrat najlepša hvala vsem, ki so mi pomagali do uresničitve moje velike želje, pa tudi Tomažu Hrastu iz Prostipad.si za najbolj noro izkušnjo.
Tina Zore