Za mesec julij (sreda 20. julij 2022) smo si zadali izlet na Most na Soči in od tam v Tolmin. Da bi bil izlet bolj izviren in zanimiv, bi to storili z vlakom. Navdušenje za izlet je bilo precejšnje, vedeli pa smo tudi, da so na železnici dela na progi, ki ovirajo vožnjo vlakov, zato smo se pozanimali na informacijski službi slovenskih železnic za najprimernejše vozne rede vlakov. Za odhod proti Jesenicam in v nadaljevanju na Most na Soči so nam predlagali mednarodni vlak, z delnim doplačilom, ob 6.30 uri iz Hrastnika.
Pa se je izkazalo, da tudi mednarodni vlak na progi, ki jo popravljajo, nima prednosti. Pri Litijo se je začelo. Pogosti postanki, počasi naprej, pa smo spet že stali. Slutili smo, da nas vlak na Jesenicah proti Mostu na Soči ne bo počakal. Tako je tudi bilo. Vlak smo imeli šele čez dve uri. Morali smo delno spremeniti plan izleta in sicer tako, da smo si na Jesenicah ogledali Staro Savo s plavžem, glasbeno šolo in muzejem ter modernim igriščem.
Ob 11h smo se z motornim vlakom odpeljali proti cilju. Zanimivo potovanje, kot v starih časih. Turistov je bilo vedno več, prihajali in odhajali so z ogromnimi nahrbtniki in različno prtljago. Vozili smo se skozi nam nepoznane ali le bežno poznane kraje. Za marsikateri kraj nismo niti vedeli, da ima železnico. Pestro in zelo zanimivo je bilo. Vlak pa je medtem vozil skozi 12 tunelov. Most na Soči. Hura!
Končno smo stopili spet na svoje noge, odpeketali po makadamski cesti za hladom proti mestu. Vendar postajalo je vse bolj vroče saj se je ura bliža 13.00. Prvotni plan da gremo proti Tolminu je odpadel. Prepozni smo bili in postajalo je prevroče. Dogovorili smo se, da si nekateri ogledajo le mesto Most na Soči, drugi pa smo se podali po levi strani mosta proti vasi Modrejci, del poti proti Tolminu. Hodili smo ob modro zeleni Soči, rahlo je pihljal veter, zato vročina ni bila tako moteča.
V ozadju so se nam klanjali ponosni hribi, dvatisočaki Vrh nad Škrbino, Škrbina na drugi strani pa malo nižja vabljiva Senica, najlepša razgledna točka nad mestom.
Vrnili smo se na most, ladjica je vabila turiste na svoj krov, mladci so se kopali in skakali z mostu. Mi pa smo se umaknili na desno stran mostu in si v senčki ogledovali prej omenjene vrhove in čisto naravo. Čeprav cilj ni bil dosežen v celoti, pa nihče ni bil za to slabe volje. Videli smo marsikaj, kar sicer ne vidimo, pa tudi časa za pogovor je bilo na pretek, kar tudi ni vedno možno.
Preden smo odšli, smo se odločili, da bomo ta izlet ponovili v upanju, da nam bo takrat uspelo doseči zastavljen prvoten plan. Ko bo manj vroče, ko bodo vlaki vozili po voznem redu.
Ob 16:43 odhod za Jesenice. Spet ista pesem, vlak je imel zamudo zaradi mase turistov s kolesi. Na Jesenicah smo morali eno uro počakati.
Malo smo se raztegnili in ohladili, nato pa hitro na vlak za Ljubljano. Ali prav vidimo!? Na tirih je stal nov nadstropni vlak. Hitro smo se povzpeli v zgornje prostore in imeli smo občutek, kot da smo na avionu. Kot bi mignil, Ljubljana.
Zapodili smo se proti tiru 1, kjer so čakali avtobusi za Litijo. Končno gre, kot po maslu, smo dejali, a glej ga šmenta. V Litijo smo prispeli okrog pol desete zvečer.
Prometnik nam je povedal, da pred polnočjo nimamo povezave za Hrastnik, razen z mednarodnim vlakom, ki ustavi samo v Trbovljah. Zapeli so telefoni…v petih minutah smo imeli izdelan svoj plan. Odpeljali smo se do Trbovelj, kjer so nas pričakali svojci naših pohodnikov s svojimi avtomobili in čisto vsi smo se srečno pripeljali v Hrastnik do svojih avtomobilov.
Pohodniki pa smo dokazali, da nas nepričakovane zadeve ne vržejo iz tira in si znamo pomagati med seboj in premagati vse ovire in si narediti lep dan kljub težavam na poti do cilja.
Hvala vsem prisotnim, ki so se s svojo srčnostjo in dobro voljo izkazali, hvala ga. Zvonki za trud in požrtvovalnost!
Zapisala: Heda Lamovšek
Foto: Peter Lamovšek, Dušan Rotar