V četrtek, 28.10. 2021 smo se pohodniki planinske sekcije društva invalidov še zadnjič zapodili v hribe, da bi si napolnili pljuča in dušo. Uspelo nam je.
Ob zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali pred tržnico in g. Kajič nas je z nasmeškom na ustih
povabil na mali avtobus. Med živahnim klepetom smo bili mimogrede v Preddvoru. Vso pot nas je spremljala gosta megla, ki se je še bolj zgostila v ljubljanski kotlini in se nadaljevala še naprej proti Kranju.
Kar naenkrat pa se je pokazalo sonce, nam pomežiknilo, češ kar korajžno na pot!
Parkirali smo v Preddvoru pri domu starejših občanov in se pripravili za hojo.
Molče smo se zagrizli navkreber po bližnjici in samo globoko dihali. Prvi postanek je bil v senčnici Josipine Urbančič-Turnograjske-romantične pesnice, ki je žal prehitro umrla, da bi lahko pokazala vse, kar je skrivala v svojem srcu.
Mi pa smo se z vso vnemo pognali naprej . Skrbna vodička je vsakega posebej povprašala po počutju in nas opogumljala s svojim zgledom. Po slabih 2 urah smo dosegli cilj – 964 m visoko nas je pozdravila bela cerkvica sv. Jakoba kot golobica, ki je široko razprla svoja krila, da bi lahko vanje skrila vsa piščeta in poleg nje prijazen planinski dom sv. Jakoba. Narava se je bohotila z jesenskimi zlatorumenimi in rdečimi barvami…. Kakšna krasota na tako malem koščku zemlje! Kakšen raj!
Po uri počitka smo jo veselo ubrali nazaj v dolino, polni novih moči in srečni, da smo dosegli svoj cilj, kajti splačalo se je potruditi.
V dolini smo se malo posedli ob jezeru Črnava, ki je v spokojnem miru v sebi kot ogledalo odsevalo lepoto okoliških gora, po gladini pa so brezskrbno plavali labodi. V ozadju Storžič, Zaplata, na sredini pod gozdom Hudičev Boršt, človek onemi v toliki lepoti hkrati.
Za ta nepozabni dan gre zahvala naši vodički za skrbno pripravljen pohod kakor tudi šoferju za srečno vožnjo.
Zapisala: Heda Lamovšek
Foto: Peter Lamovšek