V četrtek, 27. septembra smo se podali na Lovrenška jezera. 
Ob 7h zjutraj smo na Tržnici Hrastnik že težko pričakali naš kombi- oboroženi s toplimi oblačili in sendviči. Ob prijetnem klepetu še opazili nismo, da smo že prispeli na Roglo, kjer nas je prijetno presenetilo toplo sonce.
Pot je bila kot nalašč za naše zmogljivosti; pretežno položna, malce po suhem travniku, malce navkreber v gozdiček, pa spet položna po travnati stepi...V ozadju so nas pozdravljale Kamniške Alpe s ponosnim Grintovcem na čelu, v njihovem podnožju se vije dolg hrbet smrekovega gozda, ki daje ozadju še poseben čar.
Tu smo si napolnili pljuča s svežim zrakom, vonj po smrečju te prevzame, da ne čutiš nog, ko stopaš po kamenju in koreninah. Spretno oko je zlahka opazilo čudovite rdeče mušnice, vmes tudi pravega jurčka, borov goban, skratka pravljica....
Lovrenška jezera so največje visoko barje, obsega 22 ha in leži na slemenu Planinka na  1520 m nadmorske višine in naj bi bilo staro približno 8000 let. Dotoka vode nima, napaja se izključno od deževja.
Nekateri smo šli najprej na stolp in si ogledali okolico malce iz višine, nato pa smo se podali še zadnjih 100 m po lesenih deskah okrog teh čudovitih "lužic" ki so se bleščale v soncu, obrobljene z zlato rumeno travo, v ozadju pa blazine nizkega bora. V temnozeleni vodi, ki je dejansko v vsakem jezercu ena sama čudovita slika, okrašena z lokvanji, začutiš to lepoto, ki je ni nikjer drugje na svetu, samo v naši lepi domovini.
O, lepa Slovenija, premalo te cenimo in premalo te čuvamo!
Tukaj smo si napolnili dušo in iz svoje malhe še želodčke...
Podali smo se v smer Koča na Pesku, kjer smo si privoščili po mili volji, kar si je srce poželelo, kajti nikjer drugje ni hrana tako dobra, kot v planinah!
Še malo fotkanja za spomin in že smo se namestili v svoje sedeže, kajti šofer nas je že čakal.
Prijetno utrujeni smo v popoldanskih urah prispeli domov polni prelepih spominov, ki bodo še dolgo ostali v naših srcih.
Iskrena zahvala gre naši vodički Zvonki, ki je, kot vedno, pohod skrbno pripravila, nas opremila z dobrim vodičem, ona pa, kot vedno, zadnja z materinskim čutom za vsakega posebej skrbno pazila, da kdo nebi izostal ali zašel s poti.
Pohod je bil strokovno pripravljen ni kaj reči.
Še bomo šli!

Hrastnik, 30.09.2018                         Zapisala: Hedvika Lamovšek
Foto: Peter Lamovšek