V sredo, 27. septembra smo se pohodniki odločili osvojiti Trdinov vrh. Vreme sicer ni bilo ravno ugodno, kajti ves čas nas je spremljala gosta megla, ki nam je onemogočala razgled,  kakršen bi bil sicer iz vrha, pa vendar, deževalo pa le ni.

Ob sedmih zjutraj smo se odpeljali proti Gorjancem. Na Otočcu smo se malo ustavili v bifeju na kavico in malo poravnali noge.
Po dolgi vožnji smo se pripeljali do Počitniškega doma pri Miklavžu (964m). Megla. Nekateri so se malce ustrašili, pa vendar se niso dali zmesti. Enostavno, vzeli smo pot pod noge….korajža velja!
Eni prej, drugi malo kasneje smo dosegli vrh 1178 m, kjer smo si vzeli čas za počitek in malico. Koče ni bilo, razgled okolice pa nam je prekrivala gosta megla.

Na vrhu stoji naš oddajnik, slovenska kapela Svete Jere, na levi strani pa hrvaška kapela sv. Ilije Žumberak. Planinci so si v dnevnike vtisnili štampiljko, ki je bila nameščena malo nad temi objekti.
Počasi smo se pripravili za odhod v dolino.

Naš cilj je bil Gospodična. Na 828 metrov nadmorske višine stoji ena najlepših planinskih koč z najvišje ležečo restavracijo v novomeški občini. Že od leta 1977 jo upravlja družina Mrhar. Tam izvira studenčnica, ki ima pomlajevalno moč. Celo koča sama se je v teh letih pomladila….

Seveda so se dame potrudile do studenčka,  si umile obraz in si natočile čudežno vodo v stekleničke. Tudi moški so si želeli pomladiti in okrepiti moškost, pa jim zaradi prisotnosti dam to ni uspelo.

Čudežna moč studenca je delovala. Takoj, ko smo se usedli na avtobus, se je začelo veselo čebljanje in smeh. Ko so nam pot zaprli stroji zaradi izdelave sekancev, smo izstopili iz avtobusa in se pognali ven, eni na levo v hrib, drugi na spodnjo stran ceste, postali smo  vneti gobarji.

Najbolj smo se nasmejali Miri, ki je našla tako velikega jurčka, da ga je komaj porinila  v nahrbtnik. Voznik avtobusa nam  je moral  potrobiti, ko je bila cesta prazna, da pač gremo,  kajti tega nihče niti opazil ni….

Pomlajeni, nasmejani, zadovoljni smo prispeli domov in se veselo pozdravljali z obljubo,da se kmalu spet srečamo.

Heda Lamovšek
Foto: Peter Lamovšek