20 članov DI Hrastnik-planinske sekcije se je z Zupančičevo Zvonko na čelu v petek, 29.julija podala v gore. Tokrat smo se peljali do Stare Fužine, od koder smo krenili v dolino Voje, kjer smo si ogledali korita in Slap Mostnice. Voditeljica je vsakega posebej povprašala, če bo zmogel 3 urno pot do Slapa in vsi smo si želeli priti do cilja...

Že smo občudovali Hudičev most nad Zoisovo graščino in veličastna korita pod njim, ki jih je reka izdolbla v apnenčaste skale. Ko začutiš to svežino, poslušaš šumenje voda, pozabiš na vse. Korak je lahkotnejši, ker ta svet je drugačen, tu je košček raja. Pravijo, da je ta most zgradil sam Hudič in za plačilo je zahteval prvo dušo, ki bo prišla čezenj. A prebrisani Bohinjci so ga ukanili in za lon je dobil pasjo dušo. Hudič je bil tako besen, da je  udrihal z repom okrog sebe in podrl vso ograjo... Ker varčni Bohinjci zaračunajo vse, smo pri Urščevem mostu naleteli na vratarja, ki je zaračunal vstopnino. Zavedajo se svojih biserov in jih tudi dobro čuvajo ter vzdržujejo.

Povzpeli smo se najprej, do Češenjskega mostu. Le-ta je naravno zgrajen  iz skale, ki je zdrsnila navzdol do Mostnice in se tam zagozdila. Vmes smo se ustavili v Planinski koči na Vojah. Človek se pač mora malo okrepčati!

Z novimi močmi smo se podali naprej. Še malo navkreber proti slapu, končno! O, kako veličastno! Splačalo se je! Škoda, da je trajalo tako kratek čas! Človek bi kar ostal. Posedli smo v okrepčevalnico, ki je bila seveda na prostem, si privoščili kislo mleko in že smo morali nazaj v dolino. Poskakovali smo kot vodne kapljice po kamenčkih in veselo čebljali. Kot da smo leta in bolečine pustili tam zgoraj... Počasi  so se naše noge začele upirati, vse težje in težje smo se bližali parkirnemu prostoru in nazadnje komaj čakali na avtobus. Imeli smo namreč še imeniten plan: povzpeti se na Vogar, od koder bi si še ogledali to polno prgišče lepote.
Žal nam je ta projekt iz objektivnih razlogov propadel, a nihče se zaradi tega ni pritoževal. Pa drugič!

Ustavili smo se še ob Bohinjskem jezeru, posedli in si privoščili malo počitka ob osvežilni pijači. Veter nam je ohladil telo, oči so še enkrat zaobjele venec gora in prijateljevali smo naprej. Polni lepih spominov smo se  odpeljali v naše Zasavje. Temu uspešno izpeljanemu izletu gre velika zahvala za trud ga. Zvonki za natančne priprave, posebej pa še za materinsko skrb vsakemu posebej.

Septembra se bomo podali v Planico, Tamar in Vršič. Pridite z nami, lepo  nam bo.

Heda Lamovšek
Foto: Judita Brglez