Aprilski planinski pohod
Hrastnik, 20. april 2016

 

Planinci društva invalidov Hrastnik smo z nestrpnostjo čakali dan, ko se bomo spet podali na naše planinske pohode.
Kot več let poprej, smo tudi letos prvega izvedli z  raziskovanjem  obronkov  Hrastnika in sicer smo se podali do Prapretnega, Pleskega ter nato do vasice Retje.


Dne 20.04.2016 se nas je zbralo trinajst pohodnikov na našem stalnem zbirnem mestu, tržnici v Hrastniku. Vreme je bilo sončno, a jutro zelo hladno. Ker smo se takoj podali v hrib do Sijaja ter po Veličkovi cesti proti Prapretnemu, smo se hitro segreli. Pohodniki smo ves čas klepetali in občudovali naravo, ter kar hitro prispeli do cementarniškega teniškega igrišča. Tu smo se podali v gozd in po kratki dobro uhojeni stezici prispeli na cesto, ki vodi od Prapretnega proti Retju. Precej članov je povedalo, da po tej poti še niso hodili, precej pa jih sploh še ni bilo v Retju.  Pred cementarniškim drobilcem smo se poslikali in modrovali, kaj vse je bilo včasih zgrajenega in danes ne dela več, ker so podjetja zaprta. Pa nas to ni zmotilo v nadaljevanju poti  proti Retju. Narava je bila vsa odeta v zeleno in počitek na klopci v gozdu pod Retjem nam je dobro del. Klopca je postavljena na lepem razglednem mestu proti Trbovljam in okoliškim hribom. Tu smo načrtovali naše pohode v letošnjem letu:

v maju se bomo podali na Čemšeniško planino, v juniju na Veliko planino, julija na Fužinske planine, ter avgusta ponovimo lansko leto zaradi slabega vremena ponesrečen izlet v Tamar in na Vršič. Zaključek leta bi ponovno imeli na domačiji Doberšek. Ko smo se dogovorili za pohode za naprej, smo nadaljevali pot proti cerkvici v Retju. Ker je bil gospod, ki ima ključ od cerkve doma, nam je cerkev pokazal tudi od znotraj. Lepa cerkev, ki je v pristojnosti trboveljske cerkve, vendar se maše v zadnjem času skoraj ne opravljajo v njej.


Pot smo nadaljevali mimo konjeniškega kluba, preko navoženih saj proti Visokem in Praprotnem. Pot nam je bila zelo všeč in kljub temu, da smo zanjo porabili tri ure in pol, smo bili zelo zadovoljni. V Kokos baru v Prapretnem smo spili zasluženo kavo, se poslovili in si obljubili, da poskusimo pred planiranim izletom v maju obiskati tudi Klobuk. Bom organizirala, bomo pa videli udeležbo, saj vzpon na Klobuk niti ni mačji kašelj.

Pa vseeno pridite, bomo hodili pa bolj počasi, saj vse zmorete.


Antonija Zupančič